Šele v četrtek, tri dni pred tekmo med Slovenijo in Španijo, sem se odločil, da odidem v Amsterdam. Skupaj z bratrancem sva se odločila, da bova naše prvake spodbujala tudi na Nizozemskem in tako po svojih močeh pripomogla k morebitni zmagi in uvrstitvi v četrfinale. Slovenski navijači smo se zbrali v soboto 17.6.00 ob 16:00 pred halo Tivoli v Ljubljani. Že na prvi pogled se je videlo, da gremo spodbujat naše nogometaše, kajti povsod so bile slovenske zastave in drugi navijaški pripomočki. Kot se za tako dolgo potovanje tudi spodobi, smo imeli že na začetku težave. Eden izmed petih avtobusov je bil namreč slabši od ostalih, zato so se nekateri pritožili, češ da v takem avtobusu oni ne bodo potovali. Med uporniki je bilo mislim, da okoli 10 Primorcev, starejših od 60 let. Obljubljeno jim je bilo, da bodo imeli na poti do Amsterdama v avtobusu tudi WC. Organizatorji so na hitro poskrbeli za manjše zamenjave po vozilih in vročekrvni Primorci so naposled prišli na najin avtobus, ki je imel edini stranišče. Na koncu so bili vseeno prikrajšani, kajti WC - ja nismo uporabljali, ker se je voznik raje ustavljal vsake tri ure in tako omogočil, da smo odšli na manjšo potrebo. Vzdušje na avtobusu je bilo čisto sproščeno, zaenkrat ni bilo nobenega, ki bi nam težil in nam tako pokvaril potovanje. Vedeli smo, da nas čaka približno 16 ur vožnje. Mogoče bo kdo rekel, da je 16 ur vožnje preveč in da se ne da zdržati, vendar to ni tako. Še sam sem bil zelo presenečen nad tem, da dolga vožnja sploh ni bila utrujajoča, prav nasprotno,minila nam je celo prehitro. Kmalu sem spoznal ljudi, s katerimi sem preživel 32 ur v avtobusu. Bili so večinoma z Ljubljane ter Primorske in Gorenjske. Pot je bila zelo mirna, vsi smo bili v mislih na tekmi, ki smo jo zelo nestrpno pričakovali. Omenil bi še štiri zanimive ljudi z našega avtobusa, ki so se na vsakem postanku dobesedno vdrli v zemljo, tako da je bil vsak postanek daljši od načrtovanega. Kot so nam povedali, jim je nagajala ura. Prva noč je minila brez omembe vrednih dogodkov. Zjutraj v nedeljo smo bili že na meji med Nemčijo in Nizozemsko. Prvo srečanje z nizozemskimi policisti je bilo neproblematično in nadvse prijateljsko. Po hitrem pregledu naših potnih listov je sledil krajši postanek na meji, ki je bil predvsem v znamenju zafrkavanja policistov ter drugih neslovenskih navijačev. Vse je bilo v mejah normale in policisti niso imeli skoraj nobenega dela z nami. Kratka vožnja čez Nizozemsko do glavnega mesta je bila predvsem namenjena pripravam na tekmo. Po radiu smo poslušali trio Za vedno IN ter delali načrte kako bomo preživeli nekaj ur v Amsterdamu.( op.p. tekma je bila ob 18:00, v Amsterdam smo prispeli skoraj opoldne ). Vsi smo se strinjali, da moramo nujni iti na koncert "Slovenija gre naprej" s središču mesta. Seveda smo si predtem nameravali ogledati nekaj znamenitosti med katere spadajo tudi prostitutke v izložbah ter znane Coffee shope ( op.p. prostitucija in marihunae sta na Nizozemskem namreč legalizirani). Amsterdam je bil v nedeljo 18.6.00 resnično Slovenija v malem. Kakor so poročali mediji nas je bilo več kot 10.000 in na vsakem koncu smo srečevali rojake in prijatelje. Človek ne more verjeti dokler ne doživi kaj takega. Čeprav smo bili 1000 km stran od naše dežele, sem se jaz osebno počutil kot da korakam po Ljubljani - po svojem rodnem mestu. Prestolnica nizozemske je bila dobesedno zeleno - bele barve , na vsakem koraku se je dalo kupiti šale, kape, drese…Zelo všeč mi je bilo to, da smo imeli vsi Slovenci enotne majice z napisom Slovenija, saj smo izgledali kot ena velika celota. Koncert je bil nepozaben; Kreslin, Predin in Lovšin so res poskrbeli za noro vzdušje in dobro pripravili naša grla na tekmo. Približno 2 uri pred tekmo smo se odpravili do Arene, štadiona, ki sprejme 50.000 gledalcev. Arena ni čisto v centru mesta, zato smo se morali do nje pripeljati z vlakom oziroma podzemno. Občutek sem imel, da je cel vlak poskakoval, ko smo mi skakali in skandirali "Kdor ne skače, ni Slovenec hej, hej, hej"! Vedno bližje štadionu smo bili, vedno bolj sem čutil, da gre zares. Vedel sem, da je Španija nogometna sila, vendar sem vseeno v sebi imel kanček upanja za našo zmago. Glede Špancev pa ni potrebno izgubljati besed. Res da jih je bilo okoli 5.000 vendar so bili zelo neopazni, predvsem zaradi tega, ker so po mestu hodili v manjših skupinah in neorganizirano. Najino sedišče z bratrancem je bilo zelo visoko in sva imela dober pogled na celotno igrišče. Navajen našega Bežigrajskega štadiona, me je zelo presenetila velika višina in strmost sedišč. Nikjer pred vhodom v Areno ni bilo varnostnikov, ki bi te pregledali, vse je bilo elektronsko. Zraven sedišč imajo cele okrepčevalnice in tudi Macdonald's. Tekma je zelo hitro minila, najbolj pa smo bili veseli, ko so naši izenačili na 1:1. Kljub porazu smo bili zadovoljni, saj smo vedeli, da so naši igralci dali vse od sebe in se niso predali do konca. Pohvali bi Zahoviča, ki je do zadnje minute spodbujal soigralce in jim vlival pogum ter jih prisilil k napadalni igri na vse ali nič. Manjkalo nam je predvsem športne sreče, kajti Španci niso pokazali dosti boljše igre in nogometnega znanja. Naše navijanje je bilo na visokem nivoju, zelo smo preglasili nasprotnike, ki so le občasno skandirali "Espana". Čeprav večina ni pričakovala naše zmage, smo bili na koncu vseeno malo razočarani in nismo mogli prikriti žalostnih obrazov. Vsi pa smo se strinjali, da ob morebitnem finalu znova pridemo na Nizozemsko. Mislim, da bi do tega dejansko prišlo, če bi naši seveda prišli tako daleč. Gostovanje na Euro 2000 mi bo za vedno ostalo v zelo lepem spominu, kot po dnevu, ko smo Slovenci zavzeli Amsterdam. Aja pa še to, Slovenija gre naprej!

.
.

.
.

.
.

.
.

.
.

.
.

Vidimo se na Svetovnem prvenstvu v Koreji in na Japonskem! Pozdrav vsem navijačem z avtobusa številka 3.! Pozdravil bi tudi bratranca Dušana in ostale s katerimi sem bil v Amsterdamu.